Obisk belgijskega dendrološkega društva (4.7.-8.7.2011)

Vintgar

Vintgar

Barje Goreljek

Barje Goreljek

Pri Mihi

Pri Mihi

Dobrodošlica in zdravica predsednika društva

Dobrodošlica in zdravica predsednika društva

Še skupinska fotografija za spomin

Še skupinska fotografija za spomin

Ko zmanjka dnevne svetlobe, so dobre tudi svečke

Ko zmanjka dnevne svetlobe, so dobre tudi svečke

Okrepčilo na poti

Okrepčilo na poti

Slika za spomin

Slika za spomin

Vrt Hruševec

Vrt Hruševec

Po domače s srednjeveško pojedino

Po domače s srednjeveško pojedino

V ponedeljek, 4.7. sem pred hotelom v Ljubljani spoznal celotno skupino devetih Belgijcev in že nasmejani obrazi so dali vedeti, da bomo preživeli krasen dan. Naša prva postojanka je bila soteska Vintgar. Vodja skupine mi je omenil, da bi radi videli čim več naravnih znamenitosti povezanih s skalovjem in/ali vodo. Ker pa so to sami ljubitelji rastlin, smo se že pri vstopu v sotesko nepričakovano dolgo zadržali ob bregovih, ki so kar prekipevali od raznoraznega zelenja. Občudovali so kopitnik, ciklame, kresničevje, sladko koreninico, pljučnik,… Ker sem bil tako navdušen nad njihovim navdušenjem in zanimanjem, mi srce ni pustilo, da bi jih priganjal in ustvarjal napeto ozračje, kakršnega smo mnogokrat deležni na organiziranih turističnih ogledih. Vse skupaj smo vzeli še bolj fleksibilno, kot je bilo mišljeno in izkazalo se je, da smo storili prav.
Iz senčne in vlažne soteske smo se povzpeli na planoto Pokljuko, kjer smo peš obkrožili visoko barje Goreljek. Pestrost rastlin je zaradi močno zakisanih tal mnogo manjša, a smo ta čas izkoristili za druge teme. Fotoaparati so se prikazali na plano ob travniku bogatem s sončno rumenimi arnikami, vijoličnimi brkatimi zvončicami ter belo čmeriko. Zanimanje so poželi tudi repuši, razlaga o nastanku pokljuških smrekovih gozdov, nastanek barja na sicer izrazitem kraškem terenu,…
Ker je nekdo pokazal veliko zanimanje za »nenavadne« slovenske čebelnjake, smo se na poti proti Bohinju ustavili ob čudovitem primerku, kjer so nas dodatno razveselili še cvetoči sviščevci. To pa ni bil naš edini nenačrtovani postanek. Že prej sem jim ponudil možnost, da mi v primeru, da bodo zagledali kaj zanimivega, potrobijo in se bomo ustavili. Sam sem se namreč z osebnim avtom vozil pred njihovim kombijem. Na ovinku nedaleč od Jereke je močno zatrobil kombi in vsa delegacija se je izkrcala pred bujno vegetacijo. Tudi sam sem z zanimanjem pristopil in ugotovil, da je enega izmed navdušencev nad kobulnicami prevzela velika zaplata špajke. Na hitro smo sicer poskusili določiti vrsto, a smo obtičali z dvema imenoma.
V Srednji vasi smo se na leseni terasi nad hudournikom okrepčali s pijačo in jedačo. Tudi slednje je pri gostih vzbujalo veliko zanimanja. Bili so celo tako angažirani, da sem jih moral učiti pravilne izgovarjave imen njihovih jedi, da so natakarju lahko naročili v slovenščini. To jim je šlo odlično od rok! Ker se nismo držali urnika že na samem začetku, so se zaradi navdušenja nad naravo Pokljuke in Bohinja Belgijci sami odločili, da bomo ogled arboretuma izpustili in raje še kakšno uro več ostali v tem zelenem biseru.
Sledil je še krajši pohod ob koritih Mostnice, kjer smo občudovali rdečo naglavko, alpsko masnico, črni teloh, globoko sotesko, videli smo celo kačo. Zaključek obiska Bohinja je bil ob jezeru, kjer so si nekateri vzeli še malce časa za raziskovanje travnikov, drugi pa so se ob pivu ali kavi še malo sproščali ob vodi.
Ker je bilo prvotno mišljeno, da gremo pozno popoldne v arboretum, sem organiziral večerjo v starem delu Kamnika. Odpravili smo se na teraso znane gostilne/hotela, kjer smo v objemu čudovite arhitekture in zvezd na nebu ob dobri hrani kramljali globoko v noč.
Naslednji dan smo nadaljevali tempo in iz centra Ljubljane zavili proti Mihovemu vrtu. Zanimive skale, krasne zasaditve , nenavadne rastline, predvsem pa Miha sam so samo še stopnjevali že tako dobro vzdušje. Podprti z odlično obaro, ribezom s smetano in obdarjeni s sadikami smo se odpravili proti Štajerski, kjer je vodstvo skupine prevzel predsednik društva.


Besedilo in fotografije:
Matic Sever

_____________________________________________________________

V torek (5.7.2011) popoldne smo se člani društva srečali z udeleženci izleta belgijskega dendrološkega društva. Srečanje je bilo organizirano na vrtu našega predsednika Gorzda Maura.
Da nam spremenljivo vreme ne bi moglo preveč nagajati, smo nad mize in klopi postavili šotore, ki so odlično opravili svojo nalogo, saj v sicer toplem popoldnevu in večeru niti nismo opazili kdaj je deževalo.
Ob bogato obloženi mizi je pogovor živahno potekal od popoldneva do poznega večera. Naši gostje so bili zelo zgovorni in navdušeni nad doživetji v Sloveniji, prav posebej pa so pohvalili našo gostoljubnost in pripravljenost pomagati. Pogovor je tekel od poljudnih do zelo strokovnih tem, saj so naši gostje zelo dobri strokovnjaki za posamezne vrste rastlin. Povedali so nam, da Belgijci vlagajo v svoje vrtove kar precej denarja. Tisti, ki gojijo okrasne rastline pa jih tržijo predvsem v Belgiji, Nemčiji, Franciji, Švici in Angliji.
Izmenjali smo si vizitke in e-maile in jim obljubili, da jih drugo leto zagotovo obiščemo v Belgiji.
Vsem članicam in članom društva, ki so se srečanja udeležili, se zahvaljujem za tekoče in sladke prispevke, zaradi katerih je bilo srečanje še prijetnejše. Še posebej pa se zahvaljujem našima gostiteljema Majdi in Gorazdu, saj smo se na njunem vrtu v lepem zelenem ambientu vsi zelo dobro počutili.


Besedilo in fotografije:
Marina Herman-Planinšek

______________________________________________________________

Sreda (6.7.2011), dan po skupnem pikniku, je bila planirana predvsem kot hortikulturno planinski izlet v Logarsko dolino in na Raduho. Gostje iz Belgije so kljub kratkemu spancu (zabava se je zaključila ob 23.30 uri), prišli iz hotela nasmejani in dobre volje. Vožnja proti Raduhi, oziroma koči na Loki je potekala strogo po prometnih predpisih (beri počasi, ali še bolje zelo počasi). Že na parkirišču smo občudovali alpsko cvetje in pisano množico žuželk. Hoja je tako kot vožnja potekala počasi, saj smo do koče potrebovali 45 min namesto običajnih 15. Pri koči je skupino prevzel Jože Zupanc, ki je skupino varno prepeljal na vrh in nazaj. Čas vzpona bi lahko prišel v anale PD Solčava, saj je pot namesto normalnih 3 ur trajala 8 ur. Če povzamem Jožeta in ga prosto cititaram: 'Oni so švicali in švicali, sam sem pa hodil rikverc.' Po kratkem planinskem okrepčilu, smo se v poznih popoldanskih urah odpeljali še do slapa Rinke, ki smo ga občudovali v sončnem zahodu. Ognjeno rdeče stene in prelivanje barv, so jih navdušile tako, da so (smo) vsaj za trenutek pozabili na rastline.
Med vožnjo domov sta k nama prisedla Kris (Laserpitum) in Rob (capo of green mafia), da smo se dogovorili o ciljih našega izleta v Belgijo in Nizozemsko.
Zadnji dan obiska sem obljubil 'Zeleni mafiji' manj fizično naporen dan. Za začetek ogled vrta Hruševec, kjer smo se lahko prepričali, da vsaka rastlina raste na svojem mestu. Navdušila jih je meja med obema sosedoma (bolje rečeno pomanjkanje meje), saj se posest enega lepo zlije s sosednjim vrtom in bujno rastoče rastline. Še kratka degustacija domačega orehovca in že smo brzeli novemu cilju naproti.
V vinski kleti (Gorci) Tadina, so nas pričakali s pokušino domačih klobas, kruhom in degustacijo vina in domače slivovice. Primerno podprti, smo si ogledali rastišče velikonočnice in ostalih zanimivih rastlin (jesenček, irisi, škržolistnice). Ob pogledu na pisan cvetoči travnik, so si zaželeli, da bi takšno seme s travnika kupili in posejali doma. Ker žena pozna domačina, ki ta travnik kosi bodo seme (trav, cvetic in ostalega travniškega plevela) dobili po pošti avgusta.
Ogled Žičke kartuzije (in še prej rastišče žičkega grobeljnika) je potekal pod strokovnim vodenjem. V spomin se mi je vtisnilo ubrano gotsko petje treh udeležencev. Le kdo bi si mislil, da latinščina zveni tako melodično.
Po srednjeveški pojedini v Gastužu, smo se polni lepih vtisov odpeljali do Vrta Rifnik, kjer sem se v imenu društva in svojem imenu zahvalil flamskim prijateljem za dva čudovita dneva, ki smo jih preživeli skupaj. Tu se nam je pridružila tudi Jasna Marin, ki je z gosti opravila pogovor.
Obisk v Sloveniji so (smo) zaključili z obiskom Vrta v strmini (Marija in Franc), kjer smo bili navdušeni nad domiselnostjo in iznajdljivostjo lastnikov, ki sta s trdim delom zasnovala čudovit vrt. Med najbolj navdušenimi je bil Didier (buxus), saj v celotnem vrtu ni našel nobene bolezni na pušpanih.
Vsako dobro druženje se med prijatelji konča s petjem in tudi mi smo ob polnoči še vedno peli ter se veselili skupnih doživetij, ki smo jih imeli in ki nas čakajo prihodnje leto.

Besedilo in fotografije:
Gorazd Mauer

(več fotografij si lahko ogledate v foto utrinkih)