Botanični vrtovi Nove Zelandije

Južnoafriške rastline (Auckland)

Južnoafriške rastline (Auckland)

Novozelandsko božično drevo

Novozelandsko božično drevo

Ulica v Napiru

Ulica v Napiru

Novozelandski lan

Novozelandski lan

Vodni motiv

Vodni motiv

Mušnica (Dunedin)

Mušnica (Dunedin)

Kjerkoli na svetu so se izkrcali in se tja vračali, so s seboj prinesli tudi svojo vrtno kulturo. Naj vas torej ne preseneti, ko boste po nekaj tisočih prepotovanih kilometrih, tako rekoč na drugem koncu sveta, z letala sestopili v svet angleških vrtov.

Nova Zelandija, dežela dolgega belega oblaka, se s tem imenom upravičeno postavlja. Oblaki so pogosti, tako kot so pogoste padavine. Tla so mlada in rodovitna, polna mineralnih snovi, ki so jih iz zemlje na plano prinesli vulkani. Oceani, ki oblivajo oba otoka te zelene dežele, ji omogočajo ugodno zračno vlago in preprečujejo prevelika temperaturna nihanja. Skratka, pogoji za rast rastlin so idealni. Na prvi pogled se zelenost dežele ne razlikuje kaj dosti od Slovenije, dokler v silhuetah pokrajine ne opazimo drevesastih praproti. Maori, prvotni prebivalci Nove Zelandije, verjamejo, da so drevesaste praproti simbol življenja in novih začetkov.

Auckland

Botanični vrt, recimo mu raje kar regijski park, se razteza na 64-ih hektarih površine v južnem delu Aucklanda. V primerjavi z evropskimi vrtovi je pravi mladenič, saj je od odprtja minilo šele petindvajset let. Najbolj so mi v spominu ostali nasadi vrtnic, ki se nahajajo v več različnih tematskih delih vrta. Kljub oblačnemu vremenu me je presenetila intenzivnost barv. Zasaditvene kombinacije so podobne klasičnim rozarijem z izjemo novozelandskega vrta, kjer rastejo skupaj z drevesastimi praprotmi in so podsajene z Acaeno. Vrt v Aucklandu vlaga sredstva predvsem v ohranitev novozelandske flore in v izobraževanje občanov o tujerodnih rastlinah, ki v naravi postanejo agresiven plevel. Del vrta je zasajen izključno z rastlinami, ki so rasle v deželi pred obiskom Angležev. Pred osmimi leti so zasadili tudi starodavni gozd, imenovan Gondwana Arboretum. Samo ime nam pove, da so v tem arboretumu združili rastline, kot so nekdaj uspevale na prvem zemeljskem kopnem, preden so nastali posamezni kontinenti. V njem najdemo predstavnike družine Araucariaceae: aravkarije (A. heterophylla, A. araucana, A. bidwillii) in kaurije (Agathis macrophylla). Mogoče bi danes v tem gozdu našli tudi kakšno sadiko volemije (Wollemia nobilis), saj so tudi njo botaniki uvrstili v družino aravkarijevk.

Napier

Mesto se mi je vtisnilo v spomin kot najbolj pisano mesto na severnem otoku - zdi se, kot da se je čas ustavil v prvih desetletjih prejšnjega stoletja, ko so prebivalci plesali čarlston in kadili cigarete z dolgimi ustniki. Večina hiš je lesenih in pisanih, tiste grajene pa njihove fasade izdaja Art deco slog, zaradi katerega se tod kar tare obiskovalcev. Botanični vrt v tem pisanem mestu je pravzaprav starejši kot samo poimenovanje mesta. Njegovo pozicijo in velikost so določili prvi načrtovalci mesta, še preden je bilo mesto v celoti postavljeno. Nahaja se v bližini bolnišnice, v strmem pobočju, kamor so že leta 1855 s pomočjo takratnih zapornikov zasadili prve rastline. Zanimiva zbirka rastlin je nastala s prinašanjem daril kapitanov, katerih ladje so prihajale s celega sveta. Danes je vrt izgubil nekdanji blišč pomembnosti, vsekakor pa je prijetna oaza za nabiranje kondicije ob hoji v hrib, presenetljivo angleškega stila, z drevesi, katerih večina je stara več kot sto let. Na malo več kot osmih hektarih površine obiskovalce spremljajo živahni vodni motivi, ob zgornjem robu pa vrt meji na nenavadno pokopališče z lesenimi nagrobniki. Pripoveduje o angleških družinah, ki so nekdaj predstavljale glavno populacijo tega Art deco mesta.

Wellington

Kot glavno mesto države se mi je zdelo nenavadno prazno na nedeljsko popoldne, najbrž zaradi poletnih šolskih počitnic, ki so v Novi Zelandiji decembra in januarja. Morda je bila to sreča, da sva lahko parkirala tako blizu vrta. Vrt, ki se razteza na vseh straneh enega od mestnih gričev, spominja na mestni park z observatorijem na vrhu, do katerega vodi z zvezdicami potiskana pot. Na ravnem delu se nahaja rozarij angleškega sloga, s stekleno kavarnico, v kateri postrežejo kavo tudi v papirnatem lončku. Rozarij nosi ime po Lady Norwood, ženi nekdanjega župana mesta. V njem najdemo 106 različnih kultivarjev vrtnic, tako stare sorte kot tudi nove križance. Zasajen je bil leta 1953. Glavna atrakcija tega vrta je vsekakor unikatna zbirka pritlikavih iglavcev, ponosni pa so tudi na svoje sezonske zasaditve. Žal sva bila za tulipane malo prepozna tisto leto. Vrt ima bogato zgodovino, saj njegovi začetki segajo v drugo polovico devetnajstega stoletja. Na začetku so določili pet hektarjev podokarpovega gozda za mestni rezervat, vrt pa so začeli saditi v letu 1870, takrat so mu dodali še okoli 20 hektarjev površine. Poleg prekrasnega razgleda na glavno mesto si v vrtu lahko ogledamo prek sto let stara drevesa, sejančke dreves nekdanjega mestnega rezervata; večina njih je za nas prav eksotična, saj jih ne srečamo nikjer na severni zemeljski polobli. Kljub temu, da je vrt na hribu, je dostop omogočen tudi manj mobilnim - iz mesta se lahko pripeljemo tudi z vzpenjačo.

Dunedin

Iz Wellingtona sva s trajektom odpotovala na južni otok, da bi na skrajnem koncu otoka našla mesto Dunedin. Če bi me tja pripeljali s helikopterjem in z zavezanimi očmi, bi šla skoraj stavit, da sem v Edinburgu, mestecu na Škotskem. Arhitektura mesta kot tudi njegova študentska in umetniška duša dajeta vtis, kot da otoka Velike Britanije nisva nikoli zapustila. Enako je tudi z botaničnim vrtom. Vse, razen mogočnega in simbolno reprezentativnega vhoda, spominja na vrt Angleškega kraljevega združenja v Wisley-u, od koder sem pravzaprav pripotovala. Razporeditev vrta na enote, zasaditvene kombinacije trajnic in enoletnic, skalnjak, poudarek na izobraževanju, nobenega nepreglednega in zanemarjenega kotička,. Seveda! Gospa, ki je vodja vrta, se je šolala v Angliji, v vrtu Wisley, pod okriljem Angleškega kraljevega združenja. Tako je danes. Korenine vrta segajo v leto 1863 in uradno je to najstarejši botanični vrt Nove Zelandije. Tako kot vsi omenjeni vrtovi je tudi ta sponzoriran od mestne uprave, živi skupaj s prebivalci mesta, tako da jim omogoča sproščanje, rekreacijo, druženje, učenje, kot tudi prostor, kamor se umaknejo pred mestnim vrvežem. Tako kot vsi ostali je brezplačen in brezhibno vzdrževan. Pri tem pomagajo obiskovalci tako, da spoštujejo vloženo delo, kajti namenjeno je njihovemu boljšemu počutju.

Novo Zelandijo vsako leto obišče na tisoče turistov. Zakaj potujejo ravno tja, ve najbolje vsak od njih sam. Mene so zanimali botanični vrtovi in pokrajina dežele. Prepotovala sem svet po diagonali, da bi našla vrt, tako drugačen. Našla sem rastlinske vrste, ki sem jih od prej poznala le iz rastlinjakov botaničnih vrtov. Tisto leto, so rekli domačini, je poletje malo zamujalo. Tako kot je pred pol leta poletje zamujalo k nam. In angleški vpliv? Vsi vrtovi Nove Zelandije prav gotovo ne morejo biti zasajeni z avtohtonimi rastlinami. Priložnost za ogled evropske hortikulture je edinstvena za avtohtone prebivalce, katerih velika večina nikoli v življenju ne zapusti otoka.

Pripravila:
Meta Šepic