Park Güell ali maturantski izlet nič kaj drugače

Odločitev, da pospremim dijake na maturantski izlet ni bila pretirano težka. Pa čeprav sem vedela, da takšno potovanje pomeni povsem drugačne turistično-kulturne vrhunce. In vendar. Odšli smo v Španijo. Kakšen je bil primarni cilj naše poti verjetno ni težko uganiti in tega sem se ves čas boleče zaveda. Vendar pa sem čisto obstransko našla tudi kaj zase. Kljub neznanki vročini in sopari sem uživala v Barceloni, v mestu neverjetnega utripa in raznolikosti. Predvsem pa v mestu delovanja svojevrstnega arhitekta Antonia Gaudija, ki si je s svojimi stvaritvami sam postavil spomenik. Zagotovo najdrznejši je še vedno nedokončana cerkev Sagrada Familia (Sveta družina), ki so jo začeli graditi 1882 in naj bi bila predvideno gotova do 2020. V tem projektu je že videti Gaudijevo spoštovanje narave in vsekakor je tudi izraz njegove globoke vere. Oblikovno ni maral ravnih ploskev in »klasike«, zato so za njegov stil značilni poševni stebri, naravne in mehke linije, organski motivi, gradbeni materiali in oblikovni elementi kot so lomljenec in pisane keramične ploščice. Zgradbo je razumel kot celostno umetnino.


Barcelona skriva nešteto njegovih stvaritev, začenši pri mestnih svetilkah do škofovske palače, vendar se bom jasno ustavila pri parku, ki ga je pri Gaudiju naročil industrialec E. Güell. Na 17 hektarjev velikem zemljišču, naj bi nastalo spalno naselje po angleškem vzoru. Načrtovano je bilo vrtno naselje s preko 60-imi vilami. Načrt ni bil realiziran, saj so zaradi krize, ki je kasneje privedla do Španske državljanske vojne, prodali le nekaj parcel.


Pri načrtovanju parka je Gaudi pazil na okolju primerno in stroškovno ugodno gradnjo. Odpovedal se je velikim zemeljskim delom in izvedbe prilagajal gričevnatemu terenu. Načrtoval je oporne zidove in terase, ki se zaradi organskih oblik edinstveno spajajo s terenom in dajejo občutek popolne naravnosti. Uporabljene materiale je našel na terenu samem, za neštete mozaike pa odpadno keramiko v bližnji tovarni.


Središče parka tvori 3000 m2 velika terasa ovalne oblike z valovito omejitvijo, ki je oblikovana v 110 metov dolgo klop. Klop je prekrita z majhnimi delčki pisane keramike in kristalov. S terase se odpira čudovit pogled na Barcelono. Pod teraso se nahaja prostor s skoraj 90 stebri. Tukaj je bila predvidena tržnica za naselje. Med teraso in spodnjim nivojem pa so speljane dvojne stopnice. Med njimi pa se nahaja verjetno vsem znan zmaj v tipični tehniki zlomljene in pisane keramike. Lahko bi še nadaljevala z opisi podrobnosti, ki te navdušujejo na vsakem koraku, a te je potrebno videti in doživeti sam.


Kaj pa rastline v parku? Pravzaprav nič posebnega. Če je kdo pričakoval botanični vrt se moti. Prevladujejo rastline, ki so značilne za celotno okolico: palme, agave, juke, cedre, bori, oleandri, svinčnice (Plumbago), bugenvileje, trave, hibiskusi,... Lahko bi rekli, da raste vse kar slučajno, čeprav stoji za vsem skrben koncept, saj se po parku vijejo poti, te poti razmejujejo gredice ali bolje rečeno zasaditve. Ambicija parka ni bila ustvarjati pisane umetnine s kopico rastlin, temveč mesto počitka, miru in glede na Gaudijev življenjepis tudi mesto molitve, spajanja z naravo in srečanja samega s seboj.
Leta 1984 so Park Güell pripisali na UNECSOv seznam svetovne dediščine.


Besedilo in fotografije:
Jelka H. Samec Sekereš