Park za slepe in slabovidne na Šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje

Zemljevid parka

Zemljevid parka

S pisanimi rutkami smo si zavezali oči

S pisanimi rutkami smo si zavezali oči

S tipom smo prepoznavali različne skorje

S tipom smo prepoznavali različne skorje

Lokvanj

Lokvanj

Grede s trajnicami

Grede s trajnicami

V parku

V parku

O parku vrtnarske šole v Celju je že pisala njihova profesorica gospa Barbara Pajk. Tudi sama sem ga že večkrat obiskala, a tokraten obisk parka je bil nekaj posebnega. S skupino učiteljic iz osnovne šole v Slovenj Gradcu smo si želeli poleg ogleda parka še posebej pozorno ogledati del parka, ki je namenjen slepim in slabovidnim.

Gospa Barbara Pajk nam je opisala kako je bil del parka prirejen za obisk slepih in slabovidnih. Razložila nam je, da videči registriramo 90 % svojega okolja z vidom, le 10 % pa z ostalimi čutili. Pri slepih je to popolnoma drugače, ker ne vidijo se jim izostrijo vsa ostala čutila od sluha, tipa, vonja do okusa. Po tem opisu nas je čakalo posebno doživetje. Razdelila nam je rutice s katerimi smo si zavezali oči, se dvakrat zavrteli okoli svoje osi in se v koloni odpravili za njenim glasom, ki nas je vodil po parku.

Z zavezanimi očmi smo najprej preizkusili različno podlago pod čevlji (trava, pesek, tlak), nato smo bolj pozorno prisluhnili glasovom okoli nas. Slišali smo vse od šelestenja listov, prometa do brenčanja čebelic. Nato nam je v roke podala različne rastline, z okušanjem in vonjanjem smo poskušali ugotoviti katere so. Tako smo prepoznali: drobnjak, sivko, meliso, rabarbaro. Z veseljem smo okušali liste rastline, ki je bila dobrega okusa, za katero pa smo ugotovili, da je to plevel, ki ga sicer niti ne pogledamo. S tipanjem listov smo prepoznali liste rabarbare. Ob počasnem premikanju po parku, smo prišli do neke čudne zadeve, kjer smo ugotovili, da pod prsti tipamo različne vrste skorje. Ob potki smo s tipanjem prepoznali pušpan, ob katerem nam je gospa Pajkova razložila, da slabo videčim in slepim poskušajo predstaviti različne velikosti rastlin. Na koncu nas je čakalo presenečenje, saj smo z rokami tipali po vodi, da bi prepoznali lokvanj. Voda je bila v posodi na takšni višini, da se nam ni bilo potrebno sklanjati. Kako naj bi sicer ne videčim pričarali lepoto lokvanja kakor na ta način.

Po končanem ogledu smo si sneli rutke in presenečeno ugotovili, da je pot, ki smo jo prehodili presenetljivo kratka. Nekatere udeleženke ogleda so imele občutek, da smo za ogled, ki je trajal pol ure porabili dvakrat toliko časa. Vso pot prehojeno z zavezanimi očmi smo nato prehodili še brez rutk na očeh.

Po tem zanimivem doživetju smo si ogledali še ves ostali park, ki ga skupaj z učitelji negujejo dijaki šole. Park je lepo urejen, zanimivo zasajen in vsekakor vreden ogleda.

Takšen poseben ogled dela parka, ki je namenjen slepim in slabo videčim priporočam tudi vam, saj je to res posebna izkušnja, ki je drugače ne boste doživeli.


Zapisala:
Marija Herman-Planinšek

Foto:
Nada Duler