Agapanthus

'White Kalmthout'

'White Kalmthout'

'Rotterdam'

'Rotterdam'

'Martine'

'Martine'

'Dr. Brouser'

'Dr. Brouser'

'Rosemary'

'Rosemary'

'Queen Elisabeth'

'Queen Elisabeth'

'Sky Rocket'

'Sky Rocket'

'White Dwarf'

'White Dwarf'

'Cedric Morris'

'Cedric Morris'

'September Hemel'

'September Hemel'

'Debby'

'Debby'

Rastišče

Rastišče

Rastišče

Rastišče

Rod prihaja iz Južno afriške republike je zastopan v več vrstah. Zaradi poletnega cvetenja je popularen v toplejših krajih, kjer je zima bolj mila in ni spomladanskih pozeb. Ime je rod dobil iz izpeljank grških besed agape - ljubezen in anthos – cvet. V hortikulturi sta pogostejši in največkrat gojeni vrsti:

  • Agapanthus africanus in
  • Agapanthus praecox.

To so bili podatki, ki sem jih vedel pred dvanajstimi leti, ko sem jih gledal s pokojno gospo Jeleno v njenem francoskem vrtu. Čudoviti beli, modri cvetovi na visokih cvetnih steblih, ki so se pozibavali v vetru so takoj pritegnili moj pogled. Seveda sem od nje prišel domov s sadiko belo cvetoče sorte, ki sem jo po prihodu nemudoma posadil. Spomladi je rastlina lepo odgnala in pred naslednjim obiskom je že imela cvetove. Redno cveti vsako leto in je najstarejši primerek, ki ga imam posajenega.

Z obiski vrtnarij se je zbirka počasi povečevala in rasla. Tudi neuspehov pri posameznih sortah ni manjkalo. Prav tako sem pred nekaj leti izločil iz vrta vse agapantuse, za katere nisem vedel (ali dobil podatka) ali so razmnoženi s semenom. Sorte se med sabo izredno rade križajo in iz semena dobimo veliko enako cvetočih rastlin, a le z delitvijo odraslih rastlin dobimo pravilne sorte.

Rod spada glede na različno botanično delitev rastlin v naslednje družine: Liliaceae, Alliaceae, Amaryllidaceae. Zadnja uvrstitev rodu je sedaj v družino Agapanthaceae. Ta delitev me rahlo spominja na pregovor, da če je železo špičasto so to vile, če pa je koničasto pa je to sigurno motika razlika pa je zanemarljiva, saj se oboje uporablja v kmetijstvu.

Problem s sistematizacijo, ki se pojavi pri družini se nadaljuje pri vrstah, saj se različne vrste rade križajo med sabo, pri čemer nastanejo križanci, ki so fertilni in se ponovno križajo. Če k temu prištejemo zmedo pri vrtnarjih, ki prodajajo sorte po načelu, da če cveti modro je to sorta Blue (ki se v nekaterih jezikih prodaja pod imenom Blauwe, Bleu), če pa sejanec cveti belo, je to sorta White. Je pa tudi res, da so takšne sadike izredno poceni in dostopne širokemu krogu ljubiteljev v raznih katalogih.

Vrst je 6, od tega sta hortikulturno za našo klimo zanimivi le dve: Agapanthus africanus in Agapanthus praecox, ki sta najštevilčnejše zastopani z množico sort. Med sabo se poleg ostalih znakov najpreprostejše ločita v tem, da prva obdrži liste pozimi, pri drugi pa se listi jeseni posušijo in je v dobi mirovanja brez njih.


Agapanthus praecox

Je vrsta, ki je prezimna na prostem, kot trajnica tudi pri nas. Ker je prezimnost odvisna od mnogih dejavnikov na katere lahko vplivamo sami (mikrolokacija v vrtu, čas sajenja) ali pa nanj nimamo vpliva (izredno hladna zima, mila zima z veliko vlage, suša…). ne morem trditi, da je tudi ta vrsta 100% prezimna. Najenostavnejša razlika med A. praecox in A. africanus je v tem, da pri tej vrsti listi pozimi propadejo v celoti in prezimi le podzemni del. Če k temu prištejem še, da je večina sort (ne pa vse) prezimnih je to vrsta, ki je najbolj razširjena v naših vrtovih. Sadike sadimo zgodaj, najbolje maja, da se do zime dovolj vrastejo in utrdijo. Prepozna saditev vodi v zimski propad sadik v kar sem se sam prepričal ne enkrat temveč dvakrat. Priporočam, da jih pred prvo zimo prekrijemo z vejami (najustreznejše so veje smreke, pa tudi veje kakšnega drugega iglavca so primerne), ki jih odstranimo spomladi. Za rast in uspešno cvetenje potrebuje normalno vrtno zemljo v kateri ne zastaja voda. S stoječo vodo in vlažnim zemljiščem rastlina v času vegetacije sicer nima problema, saj ji poletna vlaga koristi, pozimi pa povzroči gnitje korenin in s tem propad sadike. K bogatemu cvetenju prispeva velik delež tudi gnojenje tako z organskimi (preperel hlevski gnoj) kot z mineralnimi gnojili s srednjo do nizko vsebnostjo dušika.

Sort, ki so na razpolago, je veliko in se med sabo ločijo tako po višini rasti, barvi cvetov in razporeditvi cvetov v socvetju. Kljub iskanju sam še nisem dobil sorte, ki bi bila polnjena ali polpolnjena. Rastline, ki imajo takšne cvetove (polnjene) sicer manj cvetijo, a so uporabne za križanja.

Čas cvetenja je odvisen od sorte, lege in temperature v juniju, juliju in avgustu. Visoke temperature in suša v teh dveh mesecih pospešita cvetenje, a istočasno skrajšata čas cvetenja. Na splošno pa rastline cvetijo od julija do konca avgusta. Barve cvetov so od vseh odtenkov modre, bele, nekaj sort cveti tudi rožnato. Na nekaterih cvetnih steblih se poleg normalnega socvetja razvije tudi dodatno. V tujini takšni oblike pravijo hen and chicken (kura in piščanci), vendar ta oblika ni gensko stabilna in se ne pojavlja vsako leto, so pa določene sorte bolj bogate s to značilnostjo.

Razmnoževanje je možno s semenom, kjer dobimo cvetoče rastline v 2-3 letih. Vzgoja je enostavna in uspešna, le da sadike niso sortno čiste in je včasih vprašljiva prezimnost. Še posebej velja to za sorte, ki so jih v preteklosti križali z A. africanus ali katero od drugih neprezimnih vrst. Nekatere vrtnarije tako pridobljene sadike dodatno poimenujejo ali pa pri sortnem imenu jasno označijo ali dopišejo: ex, sml, sds in nato sorto. Napis A. p. 'ex Donau' pomeni, da je bila sadika vzgojena s semenom sorte A. p. 'Donau' in da se od prave sorte lahko razlikuje v svojih značilnostih.

Delitev matičnih rastlin je povezana z manjšim številom sadik, vzdrževanjem matičnih nasadov in ceno sadik. Rastline pridobljena na ta način so sortno čiste, a dva do trikrat dražje od rastlin vzgojenih iz semena. Število vrtnarij, ki agapantuse razmnožujejo samo na ta način je izredno majhno, tudi sadike je težje dobiti.

V zadnjem času so pričeli tudi s tkivnim razmnoževanjem. Prednost je v velikem številu sadik, ki so sortno čiste in po rasti izenačene. Prvo cvetenje se pojavi isto kot pri sejancih, tudi po izgledu so rastline vzgojene na ta način podobne sejancem.

Bolezni in škodljivcev, ki bi ga posebej prizadele in uničile nima in je popolnoma neproblematičen.

Uporabljamo ga za skupinske nasaditve na prej izbrano in pravilno pripravljeno mesto. Prav tako so socvetja uporabna kot rezano cvetje v šopkih in aranžmajih. Ker dobro prenaša utesnjene korenine, se lahko uporablja tudi kot posodovka. Če sadike te vrste vzgajamo kot posodovko, jo prezimujemo na način kot je opisan pri A. africanus.


Agapanthus africanus

Druga vrsta, ki je razširjena pri nas je Agapanthus africanus, ki ima zimzelene liste. Cvetovi in socvetja so večji in bogatejši. Pozimi potrebuje dobo mirovanja tako kot npr. Clivia, Hypeastrum, Amarilis…. Sam jih pred zimo spravim v neogrevani rastlinjak, kjer pozimi pade temperatura do -2°C. V celotnem obdobju mirovanja jih zalijem največ 1-2 krat na mesec, če je zima oblačna pa še redkeje. Tudi če del listov pozimi prične propadati, to ne ogrozi rastline, vpliva pa na cvetenje, ki je obilnejše. Po koncu mirovanja, rastlino postopno pričnemo zalivati in v kolikor je nismo presadili dognojevati. Mineralna gnojila naj v začetku vsebujejo manj dušika, po končanem cvetenju pa mu dodamo gnojila z normalno vsebnostjo dušika, da si rastlina pripravi na mirovanje. Z dognojevanjem prenehamo najkasneje mesec pred dobo mirovanja.

Cvetovi in socvetja so večji, čas cvetenja je od julija do konca avgusta, kar je odvisno od sorte in lege.

Razmnoževanje, bolezni in škodljivci so opisani pri A. praecox.

Uporaba pri nas je kot izredno dekorativna posodovka. Dobro prenaša sonce in neredno zalivanje (ne pa tudi suše kot posledice nezalivanja v poletnih mesecih). Rastlina bolje cveti, če jih je veliko v posamezni posodi. Še najboljše rezultate sem dosegel, če je posoda popolnoma prerasla z koreninami. Ko korenine posodo deformirajo ali ko zaradi prekomerne rasti posoda poči je čas, da rastlino po mirovanju razdelimo in presadimo. Sam se držim principa, da je boljše velike sadike razdeliti na 2 ali največ 4 dele, saj če sadiko preveč razdelimo male sadike ne cvetijo naslednje leto ali dve.


Zanimivosti

V domovini so v plemenih Kshoa in Zulu agapantu pripisovali magično in zdravilno moč. Zanje je bil rastlina plodnosti in zanositve. Uporabljali so ga pri boleznih srca, paralizi, prehladih, bolečinah v prsih. V rastlini so našli saponine in sapogenine, ki imajo različno delovanje. Nekateri delujejo protivnetno, saj zmanjšujejo otekline in vnetja, preprečujejo otekanje zaradi nabiranja vode, lajšajo izkašljevanje. Kljub zdravilnemu delovanju, pa lahko povzroči pri nepravilni uporabi zastrupitve, sok pa če ga dobimo v usta hude razjede.

Slike prikazujejo le del cvetnega bogastva, ki ga ta rastlina prinaša v vrt. Datum fotografiranja je bil 15. julija, 2012 in del sort še ne cveti. Kljub temu, pa sem izbral sorte, ki so zanimive in lepe ne samo v cvetenju temveč imajo nekatere tudi okrasne popke.


Gorazd Mauer
Vrt Rifnik