Gunnera

Socvetje

Socvetje

Seme

Seme

Sejanec

Sejanec

Enoletna sadika

Enoletna sadika

Sadika v vrtu

Sadika v vrtu

Gunnera tinctoria

Gunnera tinctoria

Med obiskom Nizozemske in Belgije, sem bil ponovno presenečen nad Gunnero. Ne samo, da je ena največjih trajnic (sam večje trajne rastline še nisem videl), rod je po svojih značilnostih poseben v rastlinski sistematiki.

Gunnera je rod, ki ima svoje predstavnike v S. in J. Ameriki, Tasmaniji in eno vrsto, ki raste v Afriki. Rod je tudi edini predstavnik družine Gunneraceae in ima okoli 40-45 vrst. Največji predstavnik je G. manicana (2-3 m v višino, z velikostjo lista 1,5-2 m in dolžino stebla 2,5-2,8 m) do miniaturne G. albocarpa in G. magellanica, kjer so lističi veliki 4-9 cm in imajo 8-10 cm dolge peclje.

Posebnosti, ki loči družino in rod od ostalih cvetnic so:

  • Da živijo v simbiozi (sožitju) z modrozelenimi algami. Strokovno se to sožitje imenuje cianobakterijska simbioza. Bakterije dajejo rastlini dušik v zameno, pa jim gunera daje ogljikove hidrate.
  • Da so bakterije v medceličnem prostoru. Pri ostalih cvetnicah so simbiotske bakterije v posebnih celicah (Fabaceae, Podocarpus).
  • Da so razvile posebne žlezne strukture na bazi listov, ki služijo za lažji vhod bakterij v rastlino. Žleze so formirane že pri kličnih listih, ko ti kalijo in prihajajo na površje skozi zemljo, ki ima bakterije.

Fosilni ostanki dokazujejo, da je rod star vsaj 95 milijonov let.

V hortikulturi je precej zmešnjave pri določanju obeh najpopularnejših vrst. Po mnenju kar nekaj poznavalcev in gojiteljev v Evropi prodajajo le G. tinctoria, G. manicana, ki jo najdemo v katalogih, je dejansko G. tinctoria. Vrsti se med sabo ločita predvsem v velikosti in širini socvetja, ki je pri G. manicana lahko široko do 80 cm pri G. tinctoria pa 20-30 cm.

Gunnera tinctoria (sinonimi: Gunnera chilensis, Gunnera scabra)

Slovenščina jo pozna pod imenom gunera, v domovini in angleškem govornem področju pa jo imenujejo: čilska gunera, čilska rabarbara, orjaška rabarbara, nalka.
Sam sem bil dolga leta prepričan, da rastlina ne preživi zime v Sloveniji. Mnenje sem spremenil po pogovoru z glavnim vrtnarjem graškega botaničnega vrta. Tu imajo gunero posajeno zunaj že 25 let in je do sedaj preživela vse zime in sušna vroča poletja. Rastlina je, kljub zanjo neugodnim pogojem, orjaška in se vsako leto na novo olista in cveti.
Skrivnost uspeha in preživetja se skriva v zimski zaščiti rastline. Po prvem močnejšem mrazu, ki poškoduje liste se listi porežejo, z njimi se pokrije sredinski brst in okolica, na vse skupaj pa se nasuje čim bolj zračen mulč (slama). Sam bom uporabil smrekove veje. Bistvo zaščite je v začetni plasti gunerinih listov, ki delujejo kot streha nad živim brstom in odvajajo padavine in vlago, ki prihaja pozimi skozi mulč stran od brsta. Tudi smrekove veje, ki pravilno naložene odvajajo vodo skrbijo, da je v notranjosti čim bolj suho. Spomladi se konec aprila - v začetku maja odstrani zaščita, rastlino se pognoji s preperelim hlevskim gnojem in kar kmalu lahko občudujemo novo rast. Brez zaščite rastlina preživi največ -8 °C.
Razmnožujemo jo s setvijo semena, ki mora biti čim bolj sveže. Na posameznem cvetnem steblu ima rastlina do 80.000 semen, ki so živo rdeče barve, ko so zrela. Po setvi je potrebna hladna stratifikacija skozi zimo. Kalitev je neenakomerna in traja par mesecev. Seme, ki sem ga sejal lansko leto, še vedno kali in vsakih par tednov je potrebno sejančke prepikirati v lončke.
Rastlina posajena v vrtu je bila stara 4 leta preden sem jo spomladi (konec aprila) posadil na stalno mesto. Greda je bila dodatno pognojena s preperelim hlevskim gnojem, dodal sem tudi organsko mineralno gnojilo. Zaradi dolge vegetacije (maj-oktober) se je rastlina pripravila na zimo in je od začetne velikosti zrastla za dvakrat. V poletnih mesecih sem jo redno zalival, saj glede na velikost listov potrebuje velike količine vode. Kot partnerske rastline sem v bližino posadil Rodgersije, ki imajo podobne zahteve glede tal in vlage.
Rastlina ima tudi uporabno vrednost. V domovini (Čile) uporabljajo listne peclje tako, da jih olupijo in jedo sveže skupaj s soljo in čilijem. Stebla prav tako uporabljajo za pripravo likerjev in marmelad. Listi so uporabni za prekrivanje streh. Ker imam rastlino doma, sem te listne peclje poskusil. In moja ugotovitev? Okus je zanimiv, ne neprijeten morda malce grenak. Če ne bi bilo kaj drugega boljšega (npr. ihanska rožica), bi se dalo s tem tudi preživeti.
Vsekakor je to zanimiva rastlina, ki pa potrebuje za svojo rast in razvoj kar nekaj nege in skrbi. Ne le zaščita pozimi temveč tudi zalivanje in redno dognojevanje skozi vegetacijo. Potrebuje veliko organske mase v območju korenin zato je potrebno vsakoletno dodajanje komposta ali še boljše preperelega hlevskega gnoja. Če ne bi bilo zgoraj omenjenih težav pri oskrbi, bi tej rastlini dodelil V.V. 10. Tako pa ima po mojem vrednotenju V.V. 6.

Besedilo in fotografije:
Gorazd Mauer (Vrt Rifnik)