Rastline Južne Afrike v naših vrtovih

Agapanthus

Agapanthus

Delosperma 'Diamant Doly'

Delosperma 'Diamant Doly'

Ledebouria cooperi

Ledebouria cooperi

Prezimna pelargonija

Prezimna pelargonija

Rhodohypoxis

Rhodohypoxis

Rhodohypoxis - del zbirke

Rhodohypoxis - del zbirke

Rushia pulvinaris

Rushia pulvinaris

Pravzaprav je nenevadno, da je ta skupina rastlin takšna neznanka v naših vrtovih. Na eni strani je to posledica nepoznavanja rastnih zahtev, izvora (provinenca) sadik, naše raznolike klime in nenazadnje komercializacije posameznih rodov in vrst (ki ni šla v smer prezimnosti temveč hitrega razmnoževanja in rasti ter s tem povezanimi nižjimi stroški vzgoje).

Če so lončnice iz tega področja pogost gost naših notranjih prostorov, se za zunanjo saditev le stežka odločimo. Spomnimo se le nekaj teh lončnic: Pelargonium, Hypeastrum, Clivia, Hawortia, Dimorphoteca, Osteospermum in še bi jih lahko našteval.

V nadaljnjih sestavkih bom opisal nekatere, ki uspešno rastejo v vrtu vsaj 3 vegetacije. V praksi to pomeni, da imajo do danes za sabo 3 poletja in 2 zimi.

Ob pogledu na čudovito cvetoče Eucomis-e, Agapanthus-e, Albuca, Ledebouria, Delosperma in druge, ki jih ljudje vidijo v vrtu takoj zastavijo vprašanje, kako lahko te rastline preživijo zimo.

Odgovor na to vprašanje je pravzaprav zelo enostaven (sam ga uporabljam pri sajenju vseh rastlin) in se glasi MIKROKLIMA in PROVINENCA SADILNEGA MATERIJALA.

Tako kot so določeni deli vrta lahko bolj ali manj osvetljeni, v nekaterih delih je prst bolj odcedna in suha, so nekateri deli vrta bolj topli kot drugi. Skupek in kombinacija vseh naštetih dejavnikov (in še nekaterih, ki pa jih tu ne bom opisoval) dajejo rezultat, ki ga s skupnim imenom poimenujemo mikroklima. Morda to ni najboljši izraz saj pri sajenju upoštevamo še lastnosti zemlje (tekstura, struktura), gradbene elemente (skale, vodne površine) in zgradbe. Sam tako uporabljam izraz MIKROLOKACIJA.

Ni vseeno ali sadimo rastlino, ki je prišla iz višine 3200 m ali pa smo matično sadiko dobili z višine 500 m/nmv. Bolj kot so rastline na naravnem rastišču prilagojene na klimo, ki vlada na širšem področju vrta, večje so možnosti, da bo rasla tudi pri nas. Delosperma 'Diamant Dolly' raste od višine 300 m/nmv do 3200 m/nmv. Sadilni material, ki izvira iz nižje ležečih predelov je manj odporen na našo klimo, ima pa veliko prednost, da rastline rastejo hitreje (manj dolgotrajna vzgoja, hitrejša prodaja).

Če zaključim ta kratki uvod, ki nas bo popeljal po čudovitih rastlinah južne Afrike, bi ga strnil v te besed:
Uspešna rast = mikroklima + mikrolokacija + izvor rastlin.

Sam v šali pravim, da ne morem zanesljivo vedeti ali je rastlina primerna za vrt in našo klimo ali ne, dokler je nisem vsaj 3 krat posadil in zaradi zgoraj naštetih dejavnikov (ki jih nisem upošteval) tudi uničil.

V zgornji vrstici o uspešni rasti bi moral dodati še dve težko merljivi količini, ki se imenujejo srečna roka in znanje o rastlinah. Na kratko vrtnarji (rastlinoljubci) ta del radi poimenujemo 'zeleni prsti'.


V nekaj delih bom tako opisal in predstavil nekaj teh rastlin in nasvetov za uspešno gojenje. Izbira teh rastlin je v specializiranih vrtnarijah velika, tako da rastlin za saditev ne zmanjka. Izbor se nanaša le na rastline, ki rastejo v vrtu Rifnik in jih sam dobro poznam in vem za njihove zahteve. Najstarejši Agapanthus v vrtu raste od leta 1993 (prinešen od Jelene-Helmrejk) in do danes prav nič ne kaže, da bi mu zima kaj škodovala.


V nadaljevanjih bom predstavil rodove: Ledebouria, Delosperma (in z njo Rushio), Eucomis, skupino Rhodohypoxis (Rhodoxis, Hypoxis, ki so sicer pogojno prezimni, a kot posodovka cvetijo več mesecev).

Ledebouria

Prvič sem videl to rastlino na vrtu v Prlekiji. Čudovito obarvani listi, ki so takoj pritegnili moj pogled. Na mojo veliko žalost rastlina ni imela imena pa tudi lastnica ga ni vedela, saj se je izgubilo med transportom. Podobnosti z rodom Scilla so mi bile v pomoč pri iskanju imena in s tem povezanega iskanja o zahtevah te rastline. Med iskanjem sem sicer dobil rastlino, ki pa sem jo posadil na popolnoma neprimerno mesto v senco in normalno vlažno prst poleti (kar je bilo pravilno) in pozimi (kar pri tej rastlini pomeni zanesljivi propad). Ko sem rastlino končno našel s pravilnim imenom, sem jo tudi naročil in od tedaj raste v vrtu.

Rod Ledebouria spada v družino Hyacinthaceae (ki je bila v preteklosti del družine Liliaceae) in je bil v preteklosti del rodu Scilla. Vzrok za nov rod ni bil toliko v morfoloških lastnostih, kot v tem, da rod Scilla raste na severni polobli, predstavniki Ledebouria pa v južni Afriki.

V rodu je zastopanih okoli 60 vrst katerih večina raste v Afriki, po 1-2 predstavnika pa najdemo v Indiji in Madagaskarju. Razen ene predstavnice rodu, ki jo bom opisal so vse ostale primerne za tople notranje prostore bodisi kot lončnice ali pa so zastopane v zbirkah skupaj s sukulentami in kaktusi.

Ledebouria cooperi (Ledebouria violacea, Scilla cooperi, Scilla violacea)

Je edina primerna vrsta za gojenje v vrtovih. V naravi (JAR) raste v vlažnih traviščih skupaj z Rhodoxis, Hypoxis, Eucomis,… in cveti od oktobra do februarja (ko je na Južni polobli poletje).

Največja posebnost in vrednost je v obarvanosti listov. Pokončni svetleče zeleni listi z podolžnimi temno rdečimi progami jo krasijo skozi celo poletje. Pri meni cveti maja - junija s svetlo rožnatimi socvetji, ki so sicer zanimiva, a so v primerjavi z lepoto listov kratkotrajna. Rastlina pri nas pred mirovanjem izgubi vse liste. V naravi je zimzelena.

Sadimo jo v pozimi suha tla saj v dobi mirovanja nima rada vlage. Pri meni se najbolje počuti skupaj z Eucomis pale evansi, Eucomis vandermerveri, Arum. Na isti gredi raste še Bergenia, Ophiopogon, Aconitum in Hydrangea serrata, ki potrebujejo tudi pozimi normalna odcedna tla. Globina sajenja ne vpliva veliko na prezimnost rastline. Na vrtu so bile nekatere čebulice skozi zimo na površju, pa so prav tako odgnale kot tiste, ki so bile pod zemljo.

Druga možnost gojitve je da jih sadimo tako kot dalije ali kane. Jeseni gomoljčke izkopljemo in jih spravimo v prostor, kjer je lahko temperatura do 0°C. Zalivamo zelo previdno saj se morajo čebulice izsušiti. To ne pomeni, da jo lahko zasušimo kot Hypeastrum (Amarylis) temveč z njimi ravnamo kot s sukolentami pozimi. Spomladi jih konec aprila sadimo v vrt. Ker se rastlina zelo razrašča z novimi čebulicami, ji lahko omejimo prostor z vkopanim loncem. Za boljšo drenažo je lonec dobro dodatno navrtati ob straneh spodaj. Jeseni lonec preprosto odstranimo in ga skupaj z gomoljčki prenesemo v prostor, kjer bo prezimil. Spomladi pred sajenjem dodamo hranilno zemljo in ga ponovno vkopljemo. Prednost takšnega sajenja je tudi v tem, da nam čebulic (ki so majhne in se med zemljo hitro izgubijo) ni potrebno iskati in da rastline ne zmotimo.

Gorazd Mauer